Sreda, 20.2.2013, prišel je ta težko pričakovani dan. Odhod
v neznano, končna lokacija – Predeal, Romunija.
Start z
okolice Ljubljane je bil predviden ob 04.00, tako, da nisem ravno veliko spala.
Že zaradi strahu, da bom prespala budilko, kar mi zadnje časa še kako dobro
uspeva. No, zaradi vzhičenosti sem tokrat vstala brez problema. Na poti smo pobrali
še Klemna in Petro in se odpravili proti letališču v Zagrebu. Med potjo smo se
še dobro prebujali. Ko pa smo se na letališču srečali s preostalimi člani ekipe,
Aleksandrom, Bernardo in Majo, so se naše oči kar zasvetile. Polni energije smo
opravili check-in ter vse potrebne ceremonije in vzleteli proti Frankfurtu. Ker
so nas na letalu pometali na različne sedeže, smo imeli med čakanjem za
naslednji let dovolj časa, da smo se malo bolje spoznali. Popoldne smo prileteli
v končno destinacijo – Bukarešto. Tam so nas že čakali člani preostalih držav
(Romunije, Bolgarije, Turčije, Latvije) in z avtobusom smo se odpravili v dve
uri vožnje oddaljen Predeal, njihovo slavno smučarsko letovišče.
Po tem, ko
sem bila kar malo šokirana nad kraji mimo katerih smo se vozili, sem bila nato
prijetno presenečena nad samo lokacijo in urejenostjo mesta na višini 1100m,
ter sploh nad hotelom, ki je predstavljal naše zatočišče v prihajajočem tednu.
Vsi utrujeni
od napornega dne smo se namestili po sobah, katere so nam dodelili. Večinoma
smo bili v sobi dveh nacionalnosti, kar je botrovalo k večjemu medsebojnemu
druženju. Nekateri smo dan nato še izkoristili za sprehod po naselju, drugi so
si raje odpočili in nabrali moči za naslednje dni.
Skratka,
prvi vtis, fenomenalen.
Drugi dan.
Vsi smo se zbrali na zajtrku. Vse je bilo novo, kraj, družba, zato smo se bolj
ali manj razgledovali naokoli in se spoznavali med seboj.
Kot nalašč
so bile tudi naše prve aktivnosti povezane s spoznavanjem celote skupine.
Speljane so bile v obliki iger, tako smo
vsi sproščeno sodelovali in se tudi nasmejali do solz. Postavili smo se v krog
in po vrsti ponavljali imena vsakega udeleženca ter njegov izbran vzdevek.
Nadaljevali smo z izmenjavanjem listov papirja, ki so pripadali določeni osebi
in to osebno nato narisali. Nekdo je prispeval ali z narisanimi očmi, nosom,
ustnicami, lasmi ali ušesi. Na koncu je nastala zanimiva podoba podpisanega
člana. Tega smo nato med množico poiskali, ga kaj povprašali in tako ustvarili
nekakšen fb profil (s kje prihaja, datum rojstva, kaj študira/dela, hobiji..) .
V primeru, da je nekdo pozabil od nekoga ime je nato samo pogledal na steno oz.
našo zbirko fb profilov.
Po kosilu
smo se v zimskih opravah odpravili proti zasneženemu igrišču, kjer smo
prijateljsko tekmovali v gradnji sneženih mož. Zopet smo bili pomešani v
skupine iz različnih držav. Tokrat moram reči, da smo vsi pokazali tudi našo
umetniško žilico in sposobnost timskega dela, saj so bile stvaritve nadvse
originalne.
 |
| Naša snežakinja. |
Zvečer je po
večerji sledila predstavitev države gostiteljice. Pripravili so powerpoint, v
katerem so nam predstavili svojo deželo, osnovne informacije, zimske
aktivnosti, različne fotografije in nam postavili nagradna vprašanja, da so
preverili koliko smo si zapomnili. Romunki sta se tudi oblekli v njihovo
značilno nošo in nam predstavili svoj ples. Za konec so za nas pripravili
pogostitev z značilnimi romunskimi jedmi in pijačami. Večer smo zaključili v
znamenju druženja.
V petek po
zajtrku smo se udeležili public caffe-ja. Razdeljeni v skupine smo se posedli
po mizah in pri vsaki je bila opredeljena druga tema za diskusijo. Na 15min smo
se presedli in na koncu tudi predstavili naše ugotovitve, ideje do katerih smo
prišli vsi skupaj. Aktivnost je bila idealna za jutranjo budnico možgančkov,
prav tako za izražanje svojega mnenja, razmišljanja in poglobitev angleškega jezika.
Po kosilu je
bil na sporedu treasure hunt. Vsaka ekipa je izžrebala 10 listkov na katerih so
bile napisane naloge, ki smo jih morali opraviti v mestu. Poleg raziskovanja,
smo spoznali veliko novih ljudi, domačinov, občutili ta mestni utrip, kulturo
in se ob enem zabavali. Naloge smo morali evidentirati s fotografijami oz.
posnetki.
Zvečer je
sledila predstavitev Slovenije in Bolgarije, ter naše tradicionalne prehrane.
V soboto
zjutraj smo vsi sodelovali pri izdelavi naših mednacionalnih zastav. Ker v
Romuniji skoraj nikoli na jedilniku ne manjka polenta, smo svojo namišljeno
državo oz. zastavo v barvah članic projekta poimenovali Mamaligaaa (slo:
polenta).
Po tem je
sledil celodnevni izlet. Obiskali smo zloglasni grad Drakula, se malo
sprehodili po bližnji mestni tržnici in kupili kak spominek za naše najdražje.
Pot smo nadaljevali še do gradu Rashov, proti večeru pa smo obiskali podzemno
jamo.
Prekrasen
sončen dan smo zaključili v družbi drug drugega, tokrat v discu.
Peti dan smo
bili že kar utrujeni a se nismo dali. Dopoldne smo v dveh skupinah iz snega
zgradili zidova in se na znak začeli kepati. Kdo mislite, da je prej podrl
sovražnikovo trdnjavo?
Popoldne smo
se z našimi zastavami odpravili proti smučišču, se poslikali in nato je vsak po
želji izbral svojo aktivnost. Nekateri so šli na sprehod, drugi drsat, tretji
na smuči ali snowboard. Sama sem se odločila, da bom Klemnu pomagala kar pri
inštruiranju novo pečenih borderjev.
Zvečer je
sledila predstavitev Bolgarije in Latvije, kot ponavadi, z njihovimi značilnimi
prigrizki. In nato žur do jutranjih ur.
Predzadnji
dan smo se dopoldne, ne boste verjeli, ampak polni energije, odpravili na
bližnji hrib igrat nogomet na snegu. Tisti bolj zmrznjeni pa smo se podružili
ob pijači. V popoldnevi smo se zapeljali do mesta Brašov. Vzeli smo pod pod
noge in hoteli prepešačiti na vrh hriba, a smo se zaradi blatne, spolzke poti,
raje vrnili dol in si šli ogledat mesto. Tam smo imeli tudi nekaj časa zase, za
kakšne nakupe, večinoma smo se šli pa kar podkrepit. Zvečer smo se sprehodili
še do bowlinga kluba, odigrali par iger in se vrnili v hotel.
Zadnji dan.
Kako hitro je minilo. Naše spomine in vtise smo si kar zapisali drug drugemu na
hrbet, na list papirja seveda. Tako ga lahko doma spravimo in ob priliki obujamo
spomine na naš prekrasen teden.
Popoldne smo
imeli čas, da smo se zopet odpravili na bele strmine. Premočeni smo se vrnili v
hotel, mislim, da smo kar ujeli še zadnji dan dobre smuke pred otoplitvijo.
Zvečer smo se našemili v vse kar smo imeli pri roki in za zabavo posneli še
trenutno svetovno znan video – harlem shake. Večer se je nadaljeval v goodbye
party-u. Nekateri so omagali, drugi pa smo šli naslednje jutro kar direktno na
avtobus in na letališče.
Poslavljanje
na letališču je bilo težko. Še dobro, da imamo fb in bomo tako svoja poznanstva
lažje obdržali. Mogoče se pa še kje, kdaj srečamo, nikoli se ne ve.
Pot nazaj
nas je vodila z Bukarešte do Dunaja. Tam smo prestopili do Zagreba, kjer nas je
čakal prevoz domov. Za nazaj smo se bolj vlekli iz stola na stol, bili smo
namreč neprespani še od celega tedna.
O PROJEKTU
Ker sem se
na tovrstno izmenjavo prijavila prvič je bilo zame vse novo in nisem vedela kaj
pričakovati.
Poznala
nisem nobenega, prvič smo se srečali kakšen teden prej pri nakupu kart. A že ko
smo se vsi skupaj zbrali na letališču sem vedela, da se bomo ujeli. Ko pa smo
se spoznali z vsemi udeleženci pri naši prvi aktivnosti je bilo čutiti kemijo
med nami vsemi. Skozi teden so se vsekakor spletle številne prijateljske vezi.
Skupaj smo doživeli in videli marsikaj, kar mi bo zagotovo ostalo v spominu.
Nad samim
projektom me je vsekakor navdušila sama tematika izmenjave. In ker sem bolj
aktivne sorte nisem mogla izpustiti priložnosti, da se nebi prijavila. Nad
državo, ki smo jo obiskali se niti nisem obremenjevala, čeprav so me vsi
opozarjali nad revščino tam doli. In med vožnjo proti Predealu sem res doživela
šok. Koliba ob kolibi, na vsakem koncu »doštukana« z drugim materialom in
ograjena s 40let staro ograjo. Ljudi skoraj ni bilo opaziti, zato pa so se na
vsakem koraki sprehajali potepuški psi. A, ko smo prispeli do naše končne
destinacije sem bila pomirjena. Mesto je bilo bolj na nivoju, verjetno se gre k
temu zahvaliti turistom privlačnemu kraju. Tudi druga mesta, ki smo jih v teh
dneh obiskali me niso razočarala.
Dejavnosti
samega projekta so definitivno presegla moja pričakovanja. Kot sem že omenila,
je bila nastanitev več kot v redu. Trikrat na dan je bilo poskrbljeno za naše
želodce. Čeprav njihove hrane nisem navajena, sem bila sita, kakor tudi vsi
ostali. Navdušena sem bila nad zapolnjenimi dnevi s polno aktivnostmi in
diskusijami. Pri teh smo bili vedno razdeljeni v različne internacionalne
skupine, da smo se med seboj res družili in se spoznali. Kot je poudaril naš
vodja, da smo sproščeni, se imamo fajn in da čim več sodelujemo.
Dobra stran
tovrstnih projektov je tudi, da jih sofinancira EU, kar pomeni, da si lahko
takšno izkušnjo privoščijo tudi tisti, ki si jo drugače nebi mogli.
Skratka, če
potegnemo črto, sem pri tej izmenjavi našla same pluse, nobenega minusa.
Spoznala veliko ljudi, videla nove kraje, se kaj novega naučila in tudi obnovila angleščino. Vse to mi bo v življenju
zagotovo koristilo, zato udeležbo pri teh projektih vsekakor priporočam vsem,
željnim nečesa novega.
