Super opravljeno! Le tako naprej / prebrano

Pljusk pohval; Ken Blanchard

To knjigo mi je predlagala socialna pedagoginja, ki je dala odpoved v službi na socialni takoj zatem, ko je napredovala. Zakaj? Ker z našim sistemom ne moreš pomagati ljudem če si še tako želiš. Tudi med sodelavci ni bilo dobrega vzdušja. Delo ni bilo tako kot je pričakovala in je zato šla raje na svoje, čeprav v zrelih letih. Dodala je tudi, da ji niti fakulteta ni dala pravega znanja za življenje in bi vse to oziroma še več izvedela samo če bi le prebrala nekaj knjig.

V Pljusku pohval boste našli napotke kako dobro vzdrževati in krepiti medosebne odnose. Poudarek daje na komunikacijo v obliki pohval, pozitivnih kritik in preusmerjanja negativnega.

Knjigo bi priporočala vsem, ki bi bili radi oblikovali motivacijsko in vzpodbudno okolje delovanja. Posameznikom, parom, materam, očetom, učiteljem in vodjem na različnih področjih.

Avtor ob predstavi kitov v SeaWorld-u  s trenerjem pripelje gledalca do odgovora na vprašanje kako kot vodja oddelka bolje komunicirati z uslužbenci in kako ohraniti pozitiven odnos v družini, še posebej z najstniškimi otroci. 

LEKCIJA 1

Zgradi zaupanje. Poudarjaj pozitivno. Kadar se pojavijo napake, preusmeri energijo.

Pri učenju kitov za nastop trenerji ne uporabljajo fizičnih kazni ali odrekanje hrane.  Prvo z orkami zgradijo zaupanje in nato poudarjajo pozitivno. Pohvalijo živali, ko nalogo izvedejo pravilno in jim takrat posvetijo veliko pozitivne pozornosti.

Ko pa kit kaj naredi narobe, se zato enostavno ne zmenijo. Oziroma takoj preusmerijo njegovo pozornost.

Več, ko namenite nekemu obnašanju pozornost, večja verjetnost obstaja, da se bo takšno obnašanje ponavljalo.

Če ne želite spodbujati slabega obnašanja, temu ne posvečajte veliko časa. Namesto tega preusmerite energijo. Npr. če otrok joka, ker ni dobil bonbona, preusmerite njegovo pozornost z igračo.

Dobro obnašanje med drugim tudi nagradimo. Pri kitih so nekoč uporabljali ribe. A kaj, ko se nasitijo. Zato kitom veliko pomeni tudi pohvala ali božanje po glavi. Pri zaposlenih je nekakšna motivacija denar, a potrebno je najti tudi druge načine nagrajevanja. Odstotki prodaje, ugodna oddaja počitniških hišic v lasti podjetja… Nagrada za otroke je lahko  skupno igranje.

LEKCIJA 2

Metoda VIR – vir delovne uspešnosti: Vzrok, Izkušnja, Reakcija

V = vzrok;

Tisto, kar povzroči dejavnost ali spodbuja obnašanje je vzrok. Trenerji v SeaWorldu uporabljajo znake z rokami, žvižgi. Pri ljudeh vzrok predstavljajo navodila, izobraževanje, prošnja, kričanje. Najpogosteje predstavljajo vzrok za dejavnost cilji.

Cilji naj bodo jasni. Identični tako za vodjo kot podrejenega. Starša in otroka. 

I= izkušnja;

Ko ljudi motivirate za opravljanje želene dejavnosti in postavite jasne cilje, morate opazovati izkušnjo.

Kiti tako skačejo v zrak, se priklanjajo. Ljudje pa učinkovito komunicirajo, oddajo poročila, otroci pospravijo sobo…

R= reakcija;

Kar se zgodi po želeni dejavnosti. Vodje, starši pogosto po podanih navodilih, ciljih pozabijo spremljati potek akcije oziroma izkušnjo. Posledično nikoli niti ne pohvalijo storjenega.

Najpogostejši odziv, na katerega ljudje naletijo po opravljeni nalogi, je pravzaprav popolna odsotnost odziva. Nihče ničesar ne opazi in ne izraža mnenja. Vse dokler ne gre nekaj narobe.

In ravno reakcija ima največji vpliv na delovno uspešnost.

Možne so 4 vrste reakcij:

-          Brez odziva; ne pričakujte boljšega vedenja

-          Negativni odziv; usmerjanje pozornosti na napačen primer (jezen pogled, verbalna kritika, kazen)

-          Preusmeritev; preusmeritev pozornosti na drugo nalogo in čakanje, da spet naredijo nekaj dobrega. Sledi pohvala, nagrada.

-          Pozitivni odziv; pohvala (za otroke igranje, gledanje TV, drugi privilegiji; v službi napredovanje, izobraževanje)

Primer preusmeritve: šef opiše napako zaposlenega, ne da ga pri tem obsoja. Potem krivdo prevzame nase(ker je podal slaba navodila) in s tem izniči pritisk zaposlenega. Ovire so bile odpravljene in zaposleni se je že bil pripravljen učiti. Šef je z njim podrobno pregledal nalogo, pri kateri je zaposleni naredil neumnost in mu pokazal ter razložil kako jo je potrebno opraviti. Nazadnje je še kot nagrado izrazil zaupanje v zaposlenega in ni niti namignil na kazen. Zaposleni se tako ni počutil neumnega, naučil se je nekaj novega in s še večjo vnemo se lotil naslednjih nalog.

Torej, odziv s preusmeritvijo:

-          Čim prej in brez obsojanja opišite napako ali težavo

-          Pojasnite zakaj ima napaka negativne posledice

-          Če je to primerno, prevzemite krivdo, ker niste naloge dovolj pojasnili

-          Detaljno razložite nalogo in se prepričajte, da jo drugi razumejo

-          Izrazite svojo neomajno zaupanje v osebo

 Preden se pozitivno odzovete ne smete čakati na povsem pravilno opravljanj dejavnosti. Na primer:  popolno tehniko meta na koš otroka. Napredek nenehno opažajte, hvalite, nagrajujte. Ko se otrok postavlja na noge ga pohvalite, ploskajte. Ko naredi nekaj korakov s hojico spet. To mu da motivacijo za naprej. In ko shodi zopet pohvalite. Si predstavljate, da bi otroka kaznovali, ker je vstal? Verjetno nebi več poskušali. 

Posledično v knjigi razlagajo o dveh odzivih:

-          Negativnemu 'pa te mam'; najlažje je pasivno opazovati in nato drugemu očitati napake

-          Pozitivnemu 'pljusku pohval'; ta odziv je težji, saj je zanj potrebno biti potrpežljiv in se obvladovati

Naučite se gledati na vaše sogovornike, sodelavce, prijatelje, otroke iz drugega zornega kota in iščite situacije, v katerih boste naleteli na dobro opravljeno delo. to bo od vas zahtevalo več truda, a ko boste dosegli želeno obnašanje, bo vse poplačano. Pozitivni odzivi naj bodo nenehno prisotni v obliki majhnih pohval, nagrad.

Odziv s pljuskom pohval:

-          Ljudi takoj pohvalite

-          Povejte jim, kaj točno so naredili pravilno ali skoraj pravilno

-          Zaupajte jim svoje pozitivne občutke glede tega, kar so naredili

-          Spodbujajte jih, naj delo še naprej dobro opravljajo

V svojih odnosih poudarjajte pozitivno. 

Če je kdaj od določene osebe neko vedenje res nesprejemljivo. Ste poskusili s preusmerjanjem in ne deluje. Dajte osebi vedeti, da je njeno vedenje nesprejemljivo vendar ne kritizirajte osebe same. S tem bi namreč izgubila zaupanje v vas. 

LEKCIJA 3 

Vprašati se moramo oziroma izvedeti kaj določenega posameznika motivira. 

Različne ljudi motivirajo različne stvari.

Najvišji cilj odziva s pljuskom pohval je ta, da ljudje začnejo črpati motivacijo iz sebe. Sami sebe morajo zalotiti pri dobrem delu in potem temu primerno reagirati. 

Nikoli ne predvidevaj, da veš kaj koga motivira.

Pljusk pohval deluje le, če si odkrit in iskren. Ne se pretvarjati, se prilizovati ali širokoustiti. Vaši sogovorniki bodo to opazili in izgubili zaupanje v vas. 

LEKCIJA 4

Bodite pripravljeni izboljšati odnose z ljudmi s katerimi preživite veliko časa. Družina, prijatelji, sodelavci. Pogovorite se z bližnjimi.

 

Predvidite odzive ljudi že vnaprej in bodite do njih odkriti. Priznajte jim, da ste imeli preveč negativen odnos in da se želite spremeniti. Zaupajte jim metodo s pljuskom pohval in jih prosite za pomoč. Naj vas opomnijo, ko uporabite metodo 'pa te mam'. Naj vam razjasnijo kakšno priznanje si želijo od vas za dobro opravljeno delo. Na kakšen način naj se odzovete, da bo to v skladu z njihovimi potrebami in željami.

Si želite izboljšati svoj odnos? Kdor reče, da se bo potrudil, le na bolj fin način pove, da nečesa ne bo naredil.  Odnos med dvema se ne bo izboljšal, če nista obe popolnoma predani izboljšanju odnosa. Tako tudi npr. zakonsko svetovanje ne bo uspešno, če eden ali oba partnerja nista pripravljena staviti vsega na istega konja, če se, z drugimi besedami, le trudita, ni noben od njiju pošten, ker je odnos še zmeraj na preizkušnji. Šele, ko se oba zavežeta, da se bosta popolnoma predala odnosu, se lahko pogovarjata o katerikoli težavi ali odprtem vprašanju, ne da bi se bala, da bi z eno samo besedo lahko povzročila razpad zveze.

Opisala sem osnovne napotke. Če bi radi izvedeli še več, na konkretnih primerih, pa vzemite v roke knjigo. Prijetno branje vam  želim.

VIR: Pljusk pohval, Ken Blanchard

Moja prva izmenjava - Romunija

Sreda, 20.2.2013, prišel je ta težko pričakovani dan. Odhod v neznano, končna lokacija – Predeal, Romunija. 

Start z okolice Ljubljane je bil predviden ob 04.00, tako, da nisem ravno veliko spala. Že zaradi strahu, da bom prespala budilko, kar mi zadnje časa še kako dobro uspeva. No, zaradi vzhičenosti sem tokrat vstala brez problema. Na poti smo pobrali še Klemna in Petro in se odpravili proti letališču v Zagrebu. Med potjo smo se še dobro prebujali. Ko pa smo se na letališču srečali s preostalimi člani ekipe, Aleksandrom, Bernardo in Majo, so se naše oči kar zasvetile. Polni energije smo opravili check-in ter vse potrebne ceremonije in vzleteli proti Frankfurtu. Ker so nas na letalu pometali na različne sedeže, smo imeli med čakanjem za naslednji let dovolj časa, da smo se malo bolje spoznali. Popoldne smo prileteli v končno destinacijo – Bukarešto. Tam so nas že čakali člani preostalih držav (Romunije, Bolgarije, Turčije, Latvije) in z avtobusom smo se odpravili v dve uri vožnje oddaljen Predeal, njihovo slavno smučarsko letovišče.

Po tem, ko sem bila kar malo šokirana nad kraji mimo katerih smo se vozili, sem bila nato prijetno presenečena nad samo lokacijo in urejenostjo mesta na višini 1100m, ter sploh nad hotelom, ki je predstavljal naše zatočišče v prihajajočem  tednu.

Vsi utrujeni od napornega dne smo se namestili po sobah, katere so nam dodelili. Večinoma smo bili v sobi dveh nacionalnosti, kar je botrovalo k večjemu medsebojnemu druženju. Nekateri smo dan nato še izkoristili za sprehod po naselju, drugi so si raje odpočili in nabrali moči za naslednje dni.

Skratka, prvi vtis, fenomenalen.

Drugi dan. Vsi smo se zbrali na zajtrku. Vse je bilo novo, kraj, družba, zato smo se bolj ali manj razgledovali naokoli in se spoznavali med seboj.

Kot nalašč so bile tudi naše prve aktivnosti povezane s spoznavanjem celote skupine. Speljane so bile v obliki iger,  tako smo vsi sproščeno sodelovali in se tudi nasmejali do solz. Postavili smo se v krog in po vrsti ponavljali imena vsakega udeleženca ter njegov izbran vzdevek. Nadaljevali smo z izmenjavanjem listov papirja, ki so pripadali določeni osebi in to osebno nato narisali. Nekdo je prispeval ali z narisanimi očmi, nosom, ustnicami, lasmi ali ušesi. Na koncu je nastala zanimiva podoba podpisanega člana. Tega smo nato med množico poiskali, ga kaj povprašali in tako ustvarili nekakšen fb profil (s kje prihaja, datum rojstva, kaj študira/dela, hobiji..) . V primeru, da je nekdo pozabil od nekoga ime je nato samo pogledal na steno oz. našo zbirko fb profilov.

Po kosilu smo se v zimskih opravah odpravili proti zasneženemu igrišču, kjer smo prijateljsko tekmovali v gradnji sneženih mož. Zopet smo bili pomešani v skupine iz različnih držav. Tokrat moram reči, da smo vsi pokazali tudi našo umetniško žilico in sposobnost timskega dela, saj so bile stvaritve nadvse originalne.

Naša snežakinja.

Zvečer je po večerji sledila predstavitev države gostiteljice. Pripravili so powerpoint, v katerem so nam predstavili svojo deželo, osnovne informacije, zimske aktivnosti, različne fotografije in nam postavili nagradna vprašanja, da so preverili koliko smo si zapomnili. Romunki sta se tudi oblekli v njihovo značilno nošo in nam predstavili svoj ples. Za konec so za nas pripravili pogostitev z značilnimi romunskimi jedmi in pijačami. Večer smo zaključili v znamenju druženja.

V petek po zajtrku smo se udeležili public caffe-ja. Razdeljeni v skupine smo se posedli po mizah in pri vsaki je bila opredeljena druga tema za diskusijo. Na 15min smo se presedli in na koncu tudi predstavili naše ugotovitve, ideje do katerih smo prišli vsi skupaj. Aktivnost je bila idealna za jutranjo budnico možgančkov, prav tako za izražanje svojega mnenja, razmišljanja in poglobitev angleškega jezika.

Po kosilu je bil na sporedu treasure hunt. Vsaka ekipa je izžrebala 10 listkov na katerih so bile napisane naloge, ki smo jih morali opraviti v mestu. Poleg raziskovanja, smo spoznali veliko novih ljudi, domačinov, občutili ta mestni utrip, kulturo in se ob enem zabavali. Naloge smo morali evidentirati s fotografijami oz. posnetki.

Zvečer je sledila predstavitev Slovenije in Bolgarije, ter naše tradicionalne prehrane.

V soboto zjutraj smo vsi sodelovali pri izdelavi naših mednacionalnih zastav. Ker v Romuniji skoraj nikoli na jedilniku ne manjka polenta, smo svojo namišljeno državo oz. zastavo v barvah članic projekta poimenovali Mamaligaaa (slo: polenta).

Po tem je sledil celodnevni izlet. Obiskali smo zloglasni grad Drakula, se malo sprehodili po bližnji mestni tržnici in kupili kak spominek za naše najdražje. Pot smo nadaljevali še do gradu Rashov, proti večeru pa smo obiskali podzemno jamo.

Prekrasen sončen dan smo zaključili v družbi drug drugega, tokrat v discu.

Peti dan smo bili že kar utrujeni a se nismo dali. Dopoldne smo v dveh skupinah iz snega zgradili zidova in se na znak začeli kepati. Kdo mislite, da je prej podrl sovražnikovo trdnjavo?

Popoldne smo se z našimi zastavami odpravili proti smučišču, se poslikali in nato je vsak po želji izbral svojo aktivnost. Nekateri so šli na sprehod, drugi drsat, tretji na smuči ali snowboard. Sama sem se odločila, da bom Klemnu pomagala kar pri inštruiranju novo pečenih borderjev.

Zvečer je sledila predstavitev Bolgarije in Latvije, kot ponavadi, z njihovimi značilnimi prigrizki. In nato žur do jutranjih ur.

Predzadnji dan smo se dopoldne, ne boste verjeli, ampak polni energije, odpravili na bližnji hrib igrat nogomet na snegu. Tisti bolj zmrznjeni pa smo se podružili ob pijači. V popoldnevi smo se zapeljali do mesta Brašov. Vzeli smo pod pod noge in hoteli prepešačiti na vrh hriba, a smo se zaradi blatne, spolzke poti, raje vrnili dol in si šli ogledat mesto. Tam smo imeli tudi nekaj časa zase, za kakšne nakupe, večinoma smo se šli pa kar podkrepit. Zvečer smo se sprehodili še do bowlinga kluba, odigrali par iger in se vrnili v hotel.

Zadnji dan. Kako hitro je minilo. Naše spomine in vtise smo si kar zapisali drug drugemu na hrbet, na list papirja seveda. Tako ga lahko doma spravimo in ob priliki obujamo spomine na naš prekrasen teden.

Popoldne smo imeli čas, da smo se zopet odpravili na bele strmine. Premočeni smo se vrnili v hotel, mislim, da smo kar ujeli še zadnji dan dobre smuke pred otoplitvijo. Zvečer smo se našemili v vse kar smo imeli pri roki in za zabavo posneli še trenutno svetovno znan video – harlem shake. Večer se je nadaljeval v goodbye party-u. Nekateri so omagali, drugi pa smo šli naslednje jutro kar direktno na avtobus in na letališče. 

Poslavljanje na letališču je bilo težko. Še dobro, da imamo fb in bomo tako svoja poznanstva lažje obdržali. Mogoče se pa še kje, kdaj srečamo, nikoli se ne ve.

Pot nazaj nas je vodila z Bukarešte do Dunaja. Tam smo prestopili do Zagreba, kjer nas je čakal prevoz domov. Za nazaj smo se bolj vlekli iz stola na stol, bili smo namreč neprespani še od celega tedna.

O PROJEKTU

Ker sem se na tovrstno izmenjavo prijavila prvič je bilo zame vse novo in nisem vedela kaj pričakovati.

Poznala nisem nobenega, prvič smo se srečali kakšen teden prej pri nakupu kart. A že ko smo se vsi skupaj zbrali na letališču sem vedela, da se bomo ujeli. Ko pa smo se spoznali z vsemi udeleženci pri naši prvi aktivnosti je bilo čutiti kemijo med nami vsemi. Skozi teden so se vsekakor spletle številne prijateljske vezi. Skupaj smo doživeli in videli marsikaj, kar mi bo zagotovo ostalo v spominu.

Nad samim projektom me je vsekakor navdušila sama tematika izmenjave. In ker sem bolj aktivne sorte nisem mogla izpustiti priložnosti, da se nebi prijavila. Nad državo, ki smo jo obiskali se niti nisem obremenjevala, čeprav so me vsi opozarjali nad revščino tam doli. In med vožnjo proti Predealu sem res doživela šok. Koliba ob kolibi, na vsakem koncu »doštukana« z drugim materialom in ograjena s 40let staro ograjo. Ljudi skoraj ni bilo opaziti, zato pa so se na vsakem koraki sprehajali potepuški psi. A, ko smo prispeli do naše končne destinacije sem bila pomirjena. Mesto je bilo bolj na nivoju, verjetno se gre k temu zahvaliti turistom privlačnemu kraju. Tudi druga mesta, ki smo jih v teh dneh obiskali me niso razočarala.  

Dejavnosti samega projekta so definitivno presegla moja pričakovanja. Kot sem že omenila, je bila nastanitev več kot v redu. Trikrat na dan je bilo poskrbljeno za naše želodce. Čeprav njihove hrane nisem navajena, sem bila sita, kakor tudi vsi ostali. Navdušena sem bila nad zapolnjenimi dnevi s polno aktivnostmi in diskusijami. Pri teh smo bili vedno razdeljeni v različne internacionalne skupine, da smo se med seboj res družili in se spoznali. Kot je poudaril naš vodja, da smo sproščeni, se imamo fajn in da čim več sodelujemo.

Dobra stran tovrstnih projektov je tudi, da jih sofinancira EU, kar pomeni, da si lahko takšno izkušnjo privoščijo tudi tisti, ki si jo drugače nebi mogli.

Skratka, če potegnemo črto, sem pri tej izmenjavi našla same pluse, nobenega minusa. Spoznala veliko ljudi, videla nove kraje, se kaj novega naučila in tudi  obnovila angleščino. Vse to mi bo v življenju zagotovo koristilo, zato udeležbo pri teh projektih vsekakor priporočam vsem, željnim nečesa novega.

Potuj poceni in se še kaj nauči

Potovanja, odkrivanje novih krajev in kultur nam v življenju toliko dajo, a se večina tega žal še zaveda ne. Posledično komajda kdaj prestopijo mejo Slovenije. Iz ene skrajnosti v drugo. Tisti, ki pa malo okusijo tujino, jih slej ali prej izleti zasvojijo. Med njimi sem tudi jaz. 

Do nedavnega še sama nisem vedela kaj pravzaprav so mladinske izmenjave. V tem letu pa sem se udeležila že kar dve. In nista bili zadnji.

Izmenjave potekajo v okviru Evropske unije, ki te dejavnosti tudi sofinancira. V povprečju za teden letovanja tako porabite 150eur. To ni nič! Petkrat ne greš ven in privarčuješ.

Kako je to mogoče? EU namreč krije 70% vseh potnih stroškov in 100% bivanja ter 100% prehrano (tri obroke dnevno).

Kje najdem več informacij? Tovrstne ponudbe izvajajo mladinski centri po Sloveniji (malo pobrskajte po internetu) na fb pa lahko všečkate stran Mladinske izmenjave, kjer po navadi objavljajo last minute opcije.

Kako se prijavim? Tako, zasledite ponudbo in zainteresirani ste. Naslednji korak. Najbolje, da se z vprašanji obrnete direktno na center, verjetno pa so že ob razpisu podana navodila. Običajno je potrebno poslati motivacijsko pismo v smislu kaj te je pritegnilo k tej izmenjavi, kaj lahko prispevaš in zakaj bi izbrali ravno tebe. Pišete v slovenščini ali angleščini, odvisno od zahtev. Izpolnete prijavnico in z vsemi pripadajočimi dokumenti pošljete na navedeni naslov. Od takrat naprej pa je stvar v drugih rokah in samo držite pesti, da boste izbrani! Če ne prvič, pa drugič, le ne obupajte :) 

 

Pogoji? Po navadi velja starostna omejitev (15-26let). Zahtevano oz. priporočeno je osnovno znanje angleščine. Ampak naj vas ne bo strah zaradi jezika, ko prideš enkrat v stik s tujimi ljudmi pogovor kar steče in že v enem tednu je lahko viden napredek. Le govoriti je potrebno. Vaja, vaja…

Razlikujemo načeloma dve vrsti izmenjav:

-          Mladinske izmenjave na določeno temo, kjer se gre bolj za druženje

-          In mladinska usposabljanja, kjer vsakodnevno potekajo predavanja na določeno tematiko

Sama sem izkusila obe. Vendar osebno preferiram usposabljanja. Tam se še bolj izpopolniš na določenih področjih, se tudi mnogo več naučiš. Izobraževanja potekajo neformalno, bolj sproščeno.  Ni pisanja, temveč postavljanje vprašanj, izmenjava mnenj,  sodelovanje. Ko mentorji vidijo, da ste utrujeni, imate pavzo ali odigrate kako igrico, da se ponovno zbudite. Izvajate razne projekte, predstavitve. Npr. presenečena sem bila nad odzivom na nalogo, ki nam je bila zadana. V šoli po navadi ni nekega interesa, delata dva od tridesetih učencev. Tam pa smo se dobesedno grebli kdo bo kaj povedal in naredil. Smo že imeli nov izziv kako delovati v skupini, kdo bo vodja, ko bi pa vsi naredili vse. Enkratna izkušnja. Udeležila pa sem se usposabljanja na temo podjetništva, prostovoljstva in zaposlovanja mladih. 

Med tem, ko imaš na običajnih izmenjavah več prostega časa, velikokrat ni nekega strogega urnika, dejavnosti so ali pa niso, vseeno pa spoznate kraj in kulturo. Večina se za tovrstno možnost odloči le zaradi ponočevanja – to pa je zame metanje davkoplačevalskega denarja stran in se s tem enostavno ne strinjam.  

Pozitivne plati:

-          Spoznaš veliko vrstnikov z drugih evropskih držav

-          Obiščeš tuja mesta

-          Vadiš oz. nadgradiš znanje tujega jezika

-          Dobiš širino, razgledanost, izkušnjo, nova znanja in dognanja

-          Pridobiš samozavest (potuješ sam, si sam med povsem neznanimi ljudmi; seveda se lahko prijaviš s prijateljem, ampak priporočam, da potujete res sami, odnesete več)

-          Referenca  za CV...

Ali je tukaj sploh kaj negativnega? No, kaj še čakaš, prijavi se, ne bo ti žal!

P.S. Tukaj si lahko prebereš poročilo izmenjave, ki sem se je udeležila v Romuniji. Kmalu  pa objavim tudi zapiske z usposabljanja.

Kanadčanka na obisku

Pred kratkim sem doma gostila prijateljico s Kanade. Med enomesečnim potovanjem po Evropi se je med drugim za tri dni ustavila tudi v Sloveniji.

Spoznala sem jo med mojim bivanjem v Avstraliji leta 2012 in se v pogovoru z njo res ujela. Sva bile kar istega mišljenja. Za našo malo državico je slišala prvič, vendar ni bilo potrebno veliko, da sem jo navdušila za ogled v živo. Ostale sva v kontaktu, spomladi pa mi je sporočila, da konec poletja planira potovanje po Evropi in ima namen obiskati punce, ki nas je spoznala v deželi tam spodaj. Z veseljem sem jo spet srečala.

V resnici sem v času obiska preživljala težko obdobje, niti nisem imela volje se ukvarjati s čimerkoli, ni bilo energije. A obljuba dela dolg in za silo sem se spravila k sebi. Mi je bila dobra motivacija. 

Tako sem se za tri dni prelevila v pravo turistično vodičko in lahko rečem, da sem res prvič doživela našo deželo kot turistka. Rojstni kraj oz. država rojstva je vedno nezanimiva domačim prebivalcem, saj dan za dnem preživljamo v kraju, ki smo ga že navajeni in naveličani,  bolje rečeno, ga niti ne cenimo dovolj. Vedno smo bolj navdušeni nad obiskom tujine, čeprav imamo sami veliko za ponuditi.

Prvi dan, takoj po prispetju vlaka, sem jo peljala na našo razgledno točko, Ljubljanski nebotičnik, da si je z vseh strani ogledala naše majhno glavno mesto. Po osvežitvi doma sva se odpravile proti Lipici, na ogled konjev in prelepe tamkajšnje okolice. Na poti nazaj sva se ustavili še v Postojnski jami. Nad njo je bila nadvse navdušena, študira namreč geografijo, zanjo pa je bil to prvi obisk jame na sploh. Dan se je prelevil v noč in čas je bil za počitek. 

Naslednje jutro sva odrinile proti Bohinju. Naredile krog in se odpravile posladkat na znamenite blejske rezine. S pletnjo sva se v družbi upokojenih Američanov odpeljale na Blejski otok. 

Prvo vprašanje, ki se mi po navadi porodi  ob srečanju tujcev pri nas je: » Kje ste slišali za Slovenijo oz. kaj vas je prepričalo za obisk?« Zakaj? Ker me zanima kako znani smo v svetu, bi nas znali pozicionirati na zemljevidu, ali v njihovih agencijah ponujajo tudi potovanja v Slovenijo, se Slovenija še kako drugače oglašuje v tujini? Dobila sem zanimiv odgovor. In sicer ena, izmed skupine šestih parov, je navdušena pevka v zboru. Neki dan je na spletu naključno naletela na posnetek skupine Perpetuum Jazzile. Ker pa so ravno za naslednjo destinacijo določili Evropo je z enim glasom vse ostale prepričala, da se ustavijo tudi v Sloveniji, v želji, da obiščejo koncert. Na njeno žalost so prišli en mesec prekmalu. Razlog več, da se še vrnejo. Naša dežela jim je res prirasla k srcu.

Vedno znova sem presenečena nad tujimi narodi kako so bolj odprti, dobrovoljni in prijazni. Načnejo pogovor, te kaj vprašajo, povejo svojo zgodbo in v 3 minutah ste že najboljši prijatelji. 

Sprehodili smo se po otoku, na katerem je tisti čas ravno potekalo poročno fotografiranje. Zopet tujih gostov. Bi rekla z države Balkana, nisem prepoznala jezika. Sledila je pot proti obali in nato Ljubljani.

Vmesna postojanka je bil dom. Zvečer pa smo se s še eno kolegico odpravile v Stožice navijat za domačo reprezentanco. Vzdušje je bilo fenomenalno!

Naslednji dan sva preživele v prestolnici. V celem dnevu sva obhodile večino mesta, pokazala sem ji parke, znamenitosti, grad. Začutila je utrip mesta, naredila spominske fotografije. Jaz pa tudi.

Veliko sva govorili na temo medkulturnih razlik. Kako je pri nas ne bom še tu razlagala, situacija vam je verjetno znana. Je pa potožila, da tudi v Kanadi, izven mest ni veliko služb in je že kar nekaj časa brezposelna.  Za sproti dobi plačilo za varstvo sosedovih otrok na veliki kmetiji. Na deželi je življenje preprostejše in tudi vrednote so bolj tradicionalne. Njen oče na primer dela kot poštar v javni opravi in zaradi tega nima skrbi kako bo s pokojnino in zavarovanjem. 

Dosti slabši položaj je v ZDA. Kakor si ga po televizijo slikamo v višave, v resnici niso zadovoljni s predsedovanjem predsednika Obame. Ni niti služb, možnosti osebnega zdravstvenega zavarovanja pa še manj.

V Evropi je bila presenečena nad vso prehrano . V trgovinah in po restavracijah jo dobimo mnogo bolj svežo. Za primer je dala kruh. V Kanadi ga kupiš nekako pakiranega v toastih, za sveže pečenega moraš odšteti veliko več, česar si večina težko privoščiti. Tukaj se je sigurno najedla žemljic, bombic in domačega kruha. Tudi sokovi, pripravljene jedi so tam mnogo bolj sladkane. Razlog zakaj je večina ljudi predebelih tiči v fast food-ih na vsakem koraku, sploh južneje v ZDA. Poleg tega pa se dobro naješ za malo denarja (mislim, da so cene menijev polovične kot pri nas). Zdrava prehrana je zelo draga, prav tako zelenjava in sadje. Malo sem se zamislila nad našo prehrano. Čeprav si mislim, da na splošno ne jemo ravno zdravo in premalo posegamo po BIO izdelkih, v primerjavi s svetom čez lužo bom rekla, da smo še v redu in nam ni hudega.

Počasi se je njen čas tu že iztekal, uspelo nama je zadnji moment dobiti vozovnico za avtobus proti Nemčiji. Naslednjič se vidiva v njenem rojstnem mestu, v Ontariu. Komaj čakam!

V teh parih dneh sem ponovno spoznala kako lepa dežela je Slovenija. In vse imamo na razpolago maksimalno dve uri vožnje z avtomobilom – no, z vidika Ljubljančanov.

Imam veliko znancev z vsega sveta zato sem se odločila še malo bolj promovirati naše naravne lepote. In ker smo večinoma v stikih preko družbenih omrežij (edina pozitivna stran le teh), sem na fb objavila album posvečen boljši prepoznavnosti naše kokoške. :)